http://www2.arnes.si/~lcokl/vanda/
Naposled
Naposled, ko pomlad zasije
Občutim toploto življenja zgodaj zjutraj
Ko se tvoji ljubezenski prsti dotikajo mojih
In se me držijo blizu - naposled - naposled!
Ni pogosto, da zgradi taščica
To gnezdo, tako lahkotno in doživeto
Z jesenjo pa ti je ukradeno, z zimo pa se vse ohladi,
Znamenje, ko te čas neusmiljeno povoziToda ti, drago srce, ti me Ijubiš sedaj.
Čeprav so sence na mojem čelu
In brazde na mojem licu, resničnost
Čeprav pobegneš vedno dekliški IjubkostiKo ti razbije cvetoče trate mladosti
Z močjo zmagovalca,
ki obdrži ljubimce za vselej
Kljub moji žalosti in ovenelem obrazu,
ln zatemnjenem srcu, ti me ljubiš sedaj!
Ne računaj več na moje izgubljene solze;
One niso zapustile nobenega odmeva
Ne žžalujem več za mojim osamljenim žživljenjem,
Le poveličujem ure in delam pokoro za vse,
In ni me strah tega časa ali konca
Morda mi prinese breme na srce ali na čelo.
Ali mi da moč ljubezni,
da se to zgodi pozno,
Moja dušša pa bo ohranila večno sedanjost!
Vanda Žužek
