A R T

http://www2.arnes.si/~lcokl/vanda/

Naposled

Naposled, ko pomlad zasije
Občutim toploto življenja zgodaj zjutraj
Ko se tvoji ljubezenski prsti dotikajo mojih
In se me držijo blizu - naposled - naposled!

Ni pogosto, da zgradi taščica
To gnezdo, tako lahkotno in doživeto
Z jesenjo pa ti je ukradeno, z zimo pa se vse ohladi,

Toda ti, drago srce, ti me Ijubiš sedaj.

Čeprav so sence na mojem čelu
In brazde na mojem licu, resničnost

          Znamenje, ko te čas neusmiljeno povozi

Ko ti razbije cvetoče trate mladosti  

          Čeprav pobegneš vedno dekliški Ijubkosti

Z močjo zmagovalca,
ki obdrži ljubimce za vselej

Kljub moji žalosti in ovenelem obrazu,
ln zatemnjenem srcu, ti me ljubiš sedaj!

Ne računaj več na moje izgubljene solze;

One niso zapustile nobenega odmeva
Ne  žžalujem več za mojim osamljenim  žživljenjem,

Le poveličujem ure in delam pokoro za vse,
In ni me strah tega časa ali konca
Morda mi prinese breme na srce ali na čelo.

Ali mi da moč ljubezni,
da se to zgodi pozno,

Moja dušša pa bo ohranila večno sedanjost! 

          Vanda Žužek